Pohod Podsreda - Jelenov greben nad Podčetrkom

2007-06-05T11:19:00.000-07:00

Prespala sva v Podsredi, na ekološki kmetiji Šmalčič.

Isto pot kot za navzdol, je potrebno ponoviti navzgor. Le tokrat je potrebno hoditi dokaj strmo navkreber.

Ko pridemo na E7 pri gradu Podsreda nadaljujemo pot proti Svetim goram.

Pot gre po makedamski poti, ki je vrezana tik pod vrhovi pogorja, ki je poraščen z gozdom. Od vseh vrhov se najvišje dviguje Trdinov vrh, ki je še bolj opazen zaradi pisano pobarvanega telvizijskega oddajnika Iz te poti lahko popotnik opazuje dolino pod njo, ki jo zapolnjujejo hiše, meni nepoznanih vasi.

Prvi del poti sva hodila po poti, ki je bila obdana z listnatimi gozdovi. Po nekaj urah hoje malo gor, malo dol, sva prišla do prve hiše manjše vasi Vrhovnica, kjer sva govorila z lastnikom hiše. Spraševala sva ga, koliko je še do Bistrice ob Sotli. Povedal nama je, da je do Bistrice ob Sotli približno še za eno uro hoje.

Še prej sva prišla do Svetih gor, kjer so se pravkar zbirali ljudje pod cerkvijo, da bi šli k maši. Tukaj še nisva vedela, da bova videla ta opazni hrib z cerkvami še zelo dolgo, ko bova hodila proti Podčetrtku.

Tukaj sva nekoliko iskala pot navzdol proti Bistrici ob Sotli. Dokaj hitro sva jo našla, skrito med listnatim drevjem. Po njej sva se spustila do že večrat omenjenega naselja. Skoraj tik ob vznožju, sva srečala gospo srednjih let z njeno hčreko, s katero sta šli proti Svetim goram. Vzeli sta si čas za krajši klepet z nama. Ker sva jima povedala, da prihajavaiz Žužemberka, kjer sva začela najin pohod, se je gospa želela spomniti priimek njenega znanca iz Žužemberka.Zanimiva je bila njuna "mašna" obleka.V taki obleki pešačiti po planinski poti proti Svetim Goram, malo nenavadno, a razumljivo, če greš k maši. Pot naju je pripeljala v večje naselje Bistrico ob Sotli. To naselje je že povsem blizu slovensko-hrvaške meje. Na cerkvenem zvoniku je odbilo polne, midva sva nadaljevala hojo po markirani E7 poti, ki naju je pripeljala do gostilne Šempeter, kjer sva si vzela čas za kosilo.

Po kosilu sva se odpravila naprej proti Podčetrtku. Vendar takrat še nisva vedela, da bo potrebno še veliko hoditi gor in dol po vročem majskem soncu, da bova prišla na Jelenov greben nad Podčetrtkom, kjer sva nameravala prespati. Pot je najprej vodila po asfaltni cesti, ki je zavila proti Podsredi.

Sledila je hoja po valoviti asfaltni cesti, mimo vasi, vinogradov, travnikov.

Tu sva lahko začela opazovati Štajersko in Prekmursko pokrajino z značilnimi hribi kot so Kum, Donačka gora ipd. Spraševala sva se, kam naj pogledava, da bova videla Podčetrtek in njihov grad. Prijazna gospa, ki je bila doma v teh krajih, nama je pokazala oddaljen hrib, kjer naj bi bil Podčetrtek. Bil je še zelo daleč.

Po več urah hoje iz Bistrice ob Sotli sva se začela malo bolj strmo spuščati proti vasi Polje ob Sotli.

Tu sva se vzela krajši čas za počitek pod košatim listnatim drevesom. Nekaj trenutkov sva lahko opazovala vsakdanje življenje domačinov iz te vasi, kajti iz tega mesta sva to lahko zelo nazorno videla in slišala. Mlajša družina se je odpravila na kolesarski izlet v Podsredo. Iz sosednje hiše so prebivalci le-te prišli domov. Starejši moški je hodil okoli hiše in se hladil pod ogromno lipo.

Od tu naprej je bilo treba najprej priti v vas z zelo nemško zvenečim imenom Virštajn.

Zopet je bilo potrebno hoditi po asfaltni cesti, ki se je kmalu začela vzpenjati proti gričem z vinsko trto.

Najprej sva prišla v vas Buče, ki je bila obdana s polji, višje nad njo so bili griči z vinogradi, sredi vasi pa cerkev z opaznim zvonikom in belim pročeljem. Ob njej je bilo nogometno igrišče, kjer je mladina igrala nogomet.

Sedaj sva prišla v deželo vina Virštajnca. Pokrajina, po kateri sva hodila, je bila gričevnata, z hišami ob asfaltni cesti, travniki polnih travniškega cvetja. Zelo umirjen kraj, kjer človek čuti, da se je čas kar nekoliko ustavil. Malo naprej od Buč višje gor v hribu lahko obiščemo Kmetijo odprtih vrat Škorc, Volavšek.

V glavi sva vseskozi imela vprašanje, kdaj bova prišla do vasi Virštajn, ki je bila tudi v vodniku E7 označena kot končna postaja etape. Po najinih predstavah naj bi bile kar Buče prava lokacija za Virštajn, a to ni bilo res. Kajti osebno si že v mislih postavim lokacijo določenega kraja glede na podatke: število kilometrov ipd.
Postane kar malce nervozen, če tega kraja ni tam, kjer ga je pričakoval, posebej, če si že utrujen.

A vasi Virštajn še ni bilo na vidiku, skrit je bil zadaj za griči. Najprej sva prišla do turistične kmetije Škorc. Tu lahko popotnik dobi hrano, pijačo in pronočišče.

Hoditi je bilo potrebno navzgor, navzdol kar dolgo časa, da se je odprla nova dolina.

Starejša gospa, ki se je vračala iz vinograda, nama je pokazala cerkev v vasi Sela, do katere naj bi se spustila. Bila je resnično daleč navzdol, kar za utrujena popotnika, ni bila nič kaj lepa novica.

Drugega nama ni preostalo, kot da se spustiva po dokaj strmi cesti navzdol do vasi Sela. Najini razpoloženje je nekoliko izboljšalo petje in zvoki frajtonarice iz gostilne v Virštajnu. To ni bilo nič nenavadno, ker je šlo za praznični dan, 1. maj 2007.

Glede na moje žulje, sem se s težavo spuščal proti Selu. Mihu pa je izgledalo, da gre vse lažje, a na njem se je tudi že videlo, da je utrujen. Ko sva prišla do table Sela, sva zopet zavila v breg po asfaltni poti.

Pot se je strmo dvignila proti večjemu hribu, z že znano pokrajino: hiše, travniki, vinogradi, drevesa, gozdovi.

Pridružil se nama je tudi dalmatinec, za katerega sva upala, da ne bo šel z nama vse do Jelenovega grebena.

Prišla sva do kmetije že kar visoko v bregu, kjer sva poklicala lastnike kmetije in jih prosila za pomoč glede psa, za katerega sva želele, da nama ne bi več sledil. Gospodinja nama je rekla, da ne pozna tega psa, ker ga ni videla na ceplenju. Na srečo so imeli na tej kmetiji očjaka, ki je odvrnil dalmatinca, da bi nadaljeval pot z nama. Enostavno se je ustavil, ne vem, ali zaradi strahu pred ovčjakom. Kam je nato šel, ne vem.

Pot se je po slabi uri hoje prevesila navzdol. Šlo je za asfaltno cesto, obdano z gostim listnatim gozdom. Videla nisva drugega kot gozda. Sploh nisva imela orientacije, koliko imava še do doline. Vedela pa sva, da se približujeva Jelenovemu grebenu nad Podčetrkom.

V vodiču sem prebral, da bova prišla do golf igrišča. A ni mi bilo čisto jasno, kako mora biti v taki divjini, tako urejen objekt kot je golf igrišče. Vendar, če je v bližini zelo razvit turistični kraj Podčetrtek, postane to bolj jasno.

Prišla sva do gostišča Amon, ki je obdano z velikim in urejenim golf igriščem. Jelenov greben sva lahko opazovala na vrhu hriba nad gostiščem. Človek bi pričakoval, da se bo pot vzpela naravnost proti Jelenovemu grebenu, a temu ni bilo tako.

E7 je zavila ob vznožju obsežnejšega hribovitega področja Rudnice za 90 stopinj v levo. Po tej ožji asfaltni cesti sva hodila okoli 2 km. Okolico je popestril že prej omenjeno golf igrišče, z urejeno travo, drugače postriženo ob zastavici in luknji, kar pomeni cilj za golfista pri tej igri.

Že vsa naveličana hoje je pot le zavila navzgor in jasno nama je bilo, da bova kmalu prispela do težko pričakovane gostilne na Jelenovem grebenu.

Zopet sva hodila navzgor, mimo osamljenih kmetij, ob katerih so se pasli konji.

Že v mraku sva šla mimo manjše in starodavne cerkve Sv. Andreja, ki jo bodo v kratkem prenovili do gostilne na Jelenovem grebenu.

Ta gostilna je znana po Jelenih, ki se pasejo okoli te gostilne. Trgovini, kjer prodajajo različne pridelke iz okoliških kmetij: lešnike, jabolčne, hruškove krhle, jelenove salame, klobase ipd. Za naju je bila zanimiva, kjer sva tam prespala, večerjala in zajtrkovala. Prijazni lastnik oz. najemnik gostilne, pa naju je naslednji dan odpeljal tudi na avtobusno postajo v naselju Mestinje. Od tu sva se z avtobusom odpeljala v Celje.

Pohodi po E7

Pohod Podsreda - Jelenov greben nad Podčetrkom